Včasih psihoanalitično psihoterapevtsko pomoč poišče posameznik, ki ima specifične težave, duševne ali osebnostne motnje, ponavadi po obisku psihiatra ali kliničnega psihologa, ki je osebi priporočal dolgotrajnejšo (psihodinamsko orientirano) psihoterapevtsko obravnavo. Psihoanalitična psihoterapija namreč spada med t.i. psihodinamske psihoterapevtske pristope, ki raziskujejo notranjo dinamiko ter omogočajo globje, t. j. strukturne (osebnostne, notranje-konfliktne, razvojne) spremembe.

Te težave ali motnje lahko segajo v psihiatričnih kategorijah od prilagoditvene motnje, različnih anksioznih in depresivnih stanj, paničnih napadov ter drugih nevrotskih in stresnih motenj do izgorelosti, psihosomatike, osebnostnih motenj, motenj prehranjevanja, obsesivno-kompulzivne motnje, preživele travme in podobno. Včasih se posamezniki za psihoanalitično psihoterapijo odločijo, potem ko so predhodno že obiskovali druge vrste terapijo, s katero so se naučili obvladati svoje simptome ali težave, a to, četudi jim je pomagalo, ni zadostovalo, zato so želeli razumevanje poglobiti v psihoanalitični psihoterapiji. 

Psihoanalitična psihoterapija ni primerna za zdravljenje odvisnosti od alkohola in prepovedanih substanc, organskih duševnih motenj ter težjih oblik psihotičnih in razpoloženjskih motenj. Obstaja sicer tudi psihoanalitična psihoterapija psihoz, vendar je dobro, da je psihoterapevt usposobljen in specializiran za to področje. Prav tako psihoanalitična psihoteapija ni primerna za akutne stiske, na primer akutno psihotično epizodo ali samomorilno življenjsko ogroženost, za kar je potrebna takojšnja psihiatrična obravnava.

Po drugi strani se za psihoanalitično psihoterapijo odločijo posamezniki, katerih težave niso takšne narave, da bi potrebovali psihiatrično obravnavo, a kljub temu trpijo ali doživljajo neke vrste nelagodja, ki ga ne znajo sami razrešiti. Nekateri menijo, da je psihoterapija namenjena le ljudem, ki so obupani in si ne zmorejo sami pomagati, a pogosto ni tako – sam pravih vzrokov naših težav mnogokrat ne vidimo, ker smo preveč ujeti vanje, zato potrebujemo pogled od zunaj. Morda so v stiski zaradi različnih razlogov – ker so doživeli izgubo (ločitev ali smrt) in se jim zatika v procesu žalovanja, se soočajo z občutki praznine ali izgube smisla, imajo nizko samopodobo ali hrepenijo po občutku večje izpopolnjenosti. Morda trpijo zaradi notranjih konfliktov, ki utesnjujejo njihova življenja, saj vplivajo na odnose z bližnjimi, prijatelji ali sodelavci, morda se soočajo z občutki potrtosti, pomanjkanja energije, osamljenosti ali pretirane občutljivosti na mnenja drugih, čutijo notranjo napetost, zmedo, so razdražljivi, neodločni, neustvarjalni in podobno. Četudi so te težave že poskušali razrešiti sami, s pomočjo knjig za samopomoč, različnih meditacijskih oz. čuječnostnih tehnik in drugih terapij ali s pomočjo bližnjih in prijateljev, jim to, četudi je bilo koristno, ni zadostovalo. Vedno znova so se znašli na isti točki, zato se jim zdi, kot da ni izhoda iz začaranega kroga.

Ali je psihoanalitična psihoterapija primerna za določenega posameznika, je odvisno od različnih dejavnikov – po eni strani od narave duševnih težav ali motenj, po drugi od ciljev posameznika, motivacije in njegovih življenjskih okoliščin, ki omogočajo ali ne-omogočajo rednega obiskovanje psihoterapije kot dolgotrajnega procesa, ki lahko traja tudi nekaj let. V kolikor to ni mogoče, je alternativa manj intenzivna podporna psihoanalitična psihoterapija, ki ima prilagojene cilje in metodo dela, a prav tako lahko izboljša kvaliteto posameznikovega življenja. 

Da lahko psihoterapevtski proces teče, je potrebno redno obiskovanje psihoterapevtskih srečanj, vsaj enkrat ali (idealno) dvakrat tedensko ob v naprej dogovorjeni uri. Za lažjo ilustracijo si lahko predstavljate obiskovanje fitnesa – v kolikor želite preoblikovati svoje telo, bo potrebno nekaj časa vztrajati in ne bo dovolj, če boste fitnes naprave uporabili samo dva krat na mesec.

O psihoanalitični psihoterapiji govorimo, ko je frekvenca srečanj vsaj dvakrat tedensko, a ker to vedno ni mogoče, lahko tudi psihoterapija z nižjo frekvenco pripomore k bistvenemu izboljšanju kvalitete življenja posameznika. Če so srečanja redkejša od enkrat tedensko, se procesna narava terapije prekine, zato v tem primeru ne moremo več govoriti o psihoterapiji, ampak o svetovanju, kar lahko sicer pomaga in koristi, a ne prinaša globjih in dolgotrajnih sprememb. 

Možno je tudi, da ena vrsta psihoterapije preide v drugo, ko npr. posameznik začne s podporno psihoanalitično obliko psihoterapije terapije, a se tekom procesa izkaže potreba po poglabljanju psihoterapevtskega procesa v obliki psihoanalitične psihoterapije ali psihoanalize.

Trajanje psihoanalitične obravnave je odvisno od posameznika, razsežnosti težav, ciljev in posebnosti posameznega procesa, a na splošno velja, da če so težave razvijale in okrepile skozi leta, bo tudi za njihovo razumevanje in reševanje potrebno ustrezno dolgo obdobje. Izjema je krajša fokalna psihodinamična psihoterapija, ki je usmerjena zgolj na reševanje točno določenega problema ali akutne življenjske situacije (na primer: žalovanje po izgubi). 

Za zaključek psihoanalize oz. psihoterapije se psihoanalitik oz. psihoterapevt s klientom oz. z analizantom dogovorita skupaj, kar pa ne pomeni, da klient obravnave zaradi različnih razlogov ne more prekiniti kadarkoli med procesom. Če se za prekinitev  odloči sam, priporočamo, da si, glede na trajanje procesa, tudi za zaključevanje vzame primerno časa. Velja pravilo, da dlje kot traja terapija, dlje časa si je dobro vzeti za zaključevanje. 

Za razliko od psihoterapije se psihoanaliza v nekem smislu nikoli ne konča, saj psihoaalizo na kavču s ponotranjanjem analitikove funkcije, ki je tudi eden od ciljev psihoanalize, zamenja samoanaliza – pacient postane sam svoj analitik. Seveda se to zgodi šele po daljšem intenzivnem procesu s psihoanalitikom.