Psihoanaliza

Psihoanaliza je proces poglobljenega raziskovanja (nezavednih) duševnih procesov posameznika, ki so nedosegljivi na drugačne načine ter z drugimi metodami, in poteka v odnosu med analitikom in analizantom pod posebnimi pogoji oz. v t.i. psihoanalitičnem okvirju (ang. settingu). Zunanji okvir vključuje analitični prostor, kjer poteka analiza, uporabo kavča, stalen termin in frekvenco srečanj (tri do petkrat na teden) ter plačilo dela analitika, notranji pa predstavlja pravilo uporabe prostih asociacij pri analizantu ter prosto lebdeče pozornosti (reverie), abstinence, nevtralnosti, poznavanja analitičnega postopka in mišljenja pri analitiku, ter njuno skupno delovno zavezo oz. alianso. Takšen okvir zagotavlja varnost in daje potreben prostor in čas, da se lahko razvije analitični proces, ki ima visoko samospoznavno, transformativno in terapevtsko vrednost tudi tam, kamor drugi psihoterapevtski pristopi ne sežejo – omogoča globje strukturne (osebnostne in razvojne) spremembe ter tudi spremembo samega nezavednega. 

Analizant na rednih 45-minutnih seansah razmišlja in pripoveduje o različnih temah, mislih in občutkih, ki se pojavijo ali so prisotni v danem trenutku in njegovem aktualnem življenju ter postopno razvija kapaciteto za prosto asociranje, ki odpira pot v globje (nezavedne) plasti psihe, in razvija analitično mišljenje – globoko refleksivno sposobnost, ki presega zgolj kognitivno-logično razumevanje, ampak vklučuje integracijo notranjih izkušenj, misli, čustev, emocij, afektov in (telesnih) senzacij, prepoznavanje in simbolizacijo nezavednih procesov, toleriranje kompleksnosti in ambivalence, zmožnost vstopanja v medosebni prostor in ustvarjanje novih pomenov, kar vse preobraža način doživljanja sebe ter vstopanja v odnose.

S pomočjo analitika raziskuje in razišče različne občutke, misli, želje, strahove, spomine, sanje, fantazije in podobno do te mere, da lahko bolje razume nezavedne procese, ki vplivajo na njegove zavestne misli, občutke in vedenja v zunanjem življenju. Na ta način preide k večjemu razumevanju sebe in drugih, kar mu omogoča, da živi bolj pristno, ustvarjalno in osmišljeno življenje, osvobojeno rigidnih, prisilnih ali drugih neustreznih oz. avtomatiziranih načinov vedenja, odzivanja ali zadovoljevanja potreb, je bolj povezan s sabo in drugimi, osebnostno zraste ter se uspešneje sooča z realnostjo odraslega življenja.

Terapija, raziskovalna metoda in teorija

Glede na vse našteto psihoanaliza ni samo psihoterapevtska praksa, čeprav velja v kliniki za uveljavljen pristop zdravljenja duševnih motenj in težav, ampak je tudi raziskovalna metoda, katere predmet je subjektivno doživljanje. Na njeni podlagi se je skozi desetletja razvila in se še razvija teorija, ki je močno vplivala ne le na psihologijo, temveč tudi na umetnost, literaturo, humanistične vede ter nasploh našo kulturo. Njeno vrednost v sodobnem času potrjujejo tudi nevroznanstvena odkritja – nobelov nagrajenec s tega področja Eric Kandel jo je denimo označil “za še vedno najbolj koherenten in intelektualno zadovoljujoč pogled na človekovo duševnost”. Mnogi so ji in ji še vedno očitajo neznanstvenost v smislu pomanjkanja empiričnosti, saj se osredotoča na raziskovanje subjektivnih fenomenov, kot so sanje, nezavedni konfliikti in čustvene dinamike, ki jih je težko objektivno meriti in eksperimentalno dokazovati. V tej luči jo lahko razumemo kot “znanost subjektivnega” – kot prakso in teorijo, ki želi razumeti človekovo subjektivnost v njeni globini, kompleksnosti in odnosni naravi. Sigmund Freud je sicer od vsega začetka želel psihoanalizo utemeljiti kot znanstveno discipline, ki bi razložila psihološke procese na temelju bioloških in fizikalnih principov in je bil prepričan, da bo z znanstvenimi odkritji v prihodnosti to tudi mogoče. Priznani nevroznanstvenik in psihoanalitik Mark Solms v tem smislu danes nadaljuje njegovo delo in poskuša združiti psihoanalitična spoznanja z nevroznanstvenimi raziskavami oz. narediti nekakšno integracijo psihoanalitičnih teorij z novimi odkritji o delovanju možganov v novi disciplini – nevropsihoanalizi.

Italijanski psihoanalitik grškega rodu Sarantis Thanopulos pravi, da se psihoanalitični diskurz začne tam, kjer se konča medicinski – predmet raziskovanja niso telo ali možgani, ampak, če rečemo zelo poenostavljeno, “kaj pomeni biti to telo in možgani”, ki ju naravoslovne znanosti proučujejo od zunaj. Že Freud in Donald W. Winnicott sta ugotovila, da je naše prvo zavedanje sebe, kdo mi smo, zelo telesno in izvira iz temeljnega občutenja ugodja oz. neugodja v telesu, iz česar se postopno diferencira naš mentalno-psihični aparat. To pomeni tudi obratno, da ko v psihoanalizi govorimo o subjektivni izkušnji, govorimo o izkušnji, ki je hkrati tudi zelo utelešena in, kar je tudi zelo pomembno, odnosna. Nastanemo iz odnosa – v začetku smo nediferencirani, kakor je poudaril slavni angleški pediater in psihoanalitik, ko je zapisal, da “dojenček brez mame ne obstaja”, in se le v odnosu in skozi odnos razvijamo: “V prostoru med notranjim in zunanjim svetom, ki je tudi prostor med ljudmi – v prehodnem prostoru – se dogajajo intimni odnosi in ustvarjalnost.” V tem prehodnem prostoru je prostor za igro, kreativnost, transformativno izkušnjo … in tudi psihoanalizo.